Spoštovani pospeševalci družbene odgovornosti,

Zopet, že šestič, poskušamo krepiti zavest, da družbena odgovornost omogoča veliko osebnih in poslovnih prednosti in koristi, ker izraža zavest, da smo odgovorni za svoje vplive na družbo, t.j. na ljudi in naravne pogoje za življenje ljudi, s pomočjo podeljevanja Slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Zopet je prijav kar nekaj, a v primerjavi s 170.000 pravnimi osebami in milijonom in več odraslih prebivalcev Slovenije, malo. Zaskrbljivo malo.

Nekaj skrbi odpade, ker je kar nekaj organizacij, ki prakticirajo družbeno odgovornost, a se ne želijo javno izpostavljati, ker jim to potem jemlje čas in še kaj. Nekaj nadaljnje skrbi odpade, ker se pač številni požvižgajo na javna priznanja, predvsem pa se jim ne zdi vredno ukvarjati se s čimer koli izven vsakdanjega poslovanja in truda za sprotno preživetje. A ta praksa je manj zmanjšala celotno mojo skrb kot prva. Še manj je mojo skrb, kaj se dogaja s Slovenci glede družbene odgovornosti, zmanjšala izkušnja, da se je res treba izrecno truditi za razvoj družbene odgovornosti, saj se kar mnogim očitno ne zdi primerno, da bi se ravnali po načelih družbene odgovornosti, ki zahtevajo: pristojnost / uradno odgovornost, preglednost, etičnost (zanesljivost, poštenost, skrbnost do ljudi in narave ipd.), spoštovanje do vseh deležnikov, do vladavine (poštenega) prava, do (poštenih) mednarodnih norm in do človeških pravic. In še manj je mojo zaskrbljenost zmanjšala izkušnja, da stranki Mira Cerarja na občinskih volitvah – drugače kot na državnih – ni dalo posebne podpore dejstvo, da je v svoj program izrecno vnesla družbeno odgovornost. Veliko ljudi torej družbene odgovornosti ne razume in/ali ne mara. Toda prav zato se v borbi za razvoj družbene odgovornosti ne smemo utruditi.

Evropska unija je pravilno napisala, da je v družbeni odgovornosti pot iz sedanje krize, pravzaprav: sedanjega spleta kriz. Niso rešljive, če se ne uveljavita etika soodvisnosti (namesto šefovske etike neodvisnosti – 'meni nihče nič ne more' – in etike odvisnosti ostalih – 'kot podrejeni ne morem na nič vplivati in imam pravico do neodgovornosti'). V resnici smo po naravnih lastnostih in strokovnih specializacijah soodvisni; poleg tega se brez etike soodvisnosti ne zmoremo dovolj dopolnjevati, da bi dosegli celovit pristop in torej spregledali in pustili ob stran čim manj bistvenega, ampak bi vse bistveno upoštevali. Skratka, preživetje in nič manj je to, zaradi česar se trudimo za krepitev družbene odgovornosti. Zato ne razumem, zakaj je prijav za Slovensko nagrado za družbeno odgovornost HORUS vendarle malo.

Kljub temu imata IRDO – Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in PRSS - Slovensko društvo za odnose z javnostmi, pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja, in v partnerskem sodelovanju s številnimi strokovno interesnimi organizacijami, zlasti Anita Hrast in Darija Lorbek, zelo polne roke dela z vsemi pripravami, preko 30 ocenjevalcev z vrednotenjem vseh prijav pa tudi. Za vse napore se vsem njim moramo toplo zahvaliti.

zasl. prof. ddr. Matjaž Mulej,
predsednik Strokovno-organizacijskega odbora nagrade Horus
in predsednik Strokovnega sveta Inštituta IRDO